PIKAPOLONICE SMO IGRALNICO PRESELILE KAR V GOZD
Naši otroci se zelo radi gibljejo zunaj in raziskujejo naravo in okolico. Sodelujemo tudi v projektu Gozdna pedagogika. Zato smo se odločili, da bomo vrtčevski dopoldan preživeli kar v gozdu. Takoj po zajtrku smo si oblekli slabša oblačila in nadeli gumijaste škornje. Navdušeni in polni pričakovanj smo se odpravili proti gozdu. Na poti smo prisluhnili ptičici, ki nas je z drevesa pozdravila z: “Dober dan, Ciciban.” Po poti smo iskali in opazovali znanilce pomladi. Ko smo prispeli na jaso k cerkvi Sv. Sebastijana, pa nas je narava kar potegnila vase. Našli smo vedno nove načine igre, raziskovali, plezali, kopali, nabirali veje in lubje za naše skupinsko drevo v igralnici. Iz štorov in lubja smo si naredili mizico in čajanko. Iz deževnice smo skuhali odlično juho, katero so otroci začinili s kostanji, listjem, lubjem, mahom,… Vedno znova so našli nove prepreke, a so se odlično znašli. Zelo dobro so med seboj sodelovali in se dopolnjevali. Včasih nam je ponagajal gozdni škrat in smo tudi padli, a smo se z nasmeškom vstali. Plezali smo po podrtih drevesih, ki so se spremenili v konje za jahanje ali gugalnico. Gozd je bil poln otroškega navdušenja in smeha. Ko se je bližal čas kosila, smo se morali vrniti v vrtec. Na poti nazaj nas je spet pozdravila ptičica, ki pa je tokrat zapela: “Cicifuj, Cicifuj.” Le zakaj? Seveda zato, ker so bila naša kolena in roke umazane od raziskovanja v gozdu. Preživeli smo res čudovito dopoldne v gozdu in kaj kmalu našo igralnico spet preselimo kar v gozd.
Pikapolonice s Tino in Katjo
