Predavanje “Kako lahko starši poskrbimo, da se naši otroci počutijo boljše”
Predstavitev predavanja:
Dihanje je osnovni sistem, ki omogoča somi, da se lahko maksimalno prilagodi okolju, v katerem živi in od katerega je odvisna, četudi je morda toksično in dolgoročno škodljivo za njeno zdravje in dobro počutje.
Plod je v varnem zavetju matere, kjer sam odreja, kaj in koliko potrebuje za svoj razvoj, kar mu mati skozi popkovino zagotavlja vseh devet mesecev. Naraven razvoj otroka zahteva čas, brezskrbnost, mir in sproščenost, da lahko izraža čustva, zadovolji svoje potrebe in tako ohranja učinkovito dihanje.
Ko pride otrok na svet, pa se v sodobnem svetu običajno začne marsikaj zapletati. Mati s svojo konično zakrčenostjo skeletnega mišičevja omejuje in/ali popači neverbalno komunikacijo med njo in otrokom ter tako ne zaznava otrokovih potreb. Zdi se, kot da bi govorila vsak svoj jezik. Iz tega razloga mora otrok višati signale (močneje jokati), da bi “povedal”, kaj potrebuje. Ti signali pa so običajno s strani preobremenjenih staršev, zatopljenih v svoje probleme, napačno razumljeni in pri njih sprožijo nevrotične odzive. Otrok postopoma dojame, da izražanje močnih čustev, ki mu jih omogoča pravilno dihanje, ni priporočljivo, ker v okolici izzovejo negativen odziv. Iz tega razloga mora že zelo zgodaj popačiti dihanje in potlačiti svoje potrebe, da postane vedno bolj miren, priden, nezahteven, omrtvičen ali pa hiperaktiven in impulziven. Skratka, prilagoditi se mora na način, da ustreza okolju in ne povzroča težav staršem ter jim tako omogoča, da lahko sledijo hitremu življenju sodobne družbe.
Otrok je pod vedno večjimi pritiski in stresom, kar povzroči kaos v nedozorelem sistemu. Spremeni dihanje, osebnost in smer življenja, da se prilagodi zahtevam in navadam okolice. Tako močno krši fizikalne zakone učinkovitosti in razvoja. Postaja vedno bolj podvržen dihalnim okužbam, slabša se mu imunski sistem, začne dihati skozi usta, spi z odprtimi usti, njegov obraz postaja podolgovat, ima nepravilno rast zob, pojavljajo se težave s sluhom, izgine čisti zvonek glas, pojavljati se začnejo govorne napake in neučinkovito izražanje. Dvigne in stisne ramena, napne prsne mišice, vrat in zadrži zrak v sebi ter drži močan pritisk v trebušni votlini, da ohrani nadzor nad izražanjem, kar je nujno, da ohrani ravnovesje v družini.
Otroka tako postane strah sprostitve, ki pa bi bila nujna za njegovo kvalitetno zorenje. To postane sčasoma kronično in tudi “normalno”, četudi škodljivo za otrokovo rast in razvoj. Ti mali ljudje zrastejo v velike in težave, ki jih povzroči neučinkovito dihanje, gibanje, vedenje, rastejo z njimi, se stopnjujejo in razvijejo v resna kronična stanja.
Starši smo odgovorni za svoje otroke. Tako kot skrbimo za to, kaj jedo in pijejo, bi morali v prvi vrsti biti pozorni na to, kako dihajo, saj dihanje narekuje njihovo življenje in zdravje. Vse prevečkrat si pred tem zatiskamo oči, ker to dejstvo zahteva od nas spreminjanje, ki pa ni prijetno, pa tudi enostavno ne. Veliko lažje se je obrniti stran in se pretvarjati, da se nas to ne tiče. Lažje je hoditi od zdravnika do zdravnika in ugotavljati, kaj je z otrokom narobe ter kdo bo poskrbel za odpravo njegovih težav oziroma kdo nas bo rešil. Takšno vedenje je zelo neodgovorno in kaže na raven čustvene zrelosti staršev. Starši so prvi, ki so dolžni urejati nastalo stanje, torej najprej morajo urediti sebe in svoj odnos. To pomeni, da morajo dvigniti čustveno zrelost, da lahko prenesejo izražanje otrokovih močnih čustev. Prav tako pa morajo urediti okolje ter znižati pritiske, v katerih otrok odrašča.
Urejanje tega zapletenega in zahtevnega procesa je namen AEQ metode. Kljub zahtevnosti, je odgovorno od staršev, da se lotita urejanja potrebnega, da znižata pritiske na otroka, saj je nagrada za ta trud neprecenljiva – njun otrok se zaradi njunega urejanja počasi regenerira, začne učinkovito dihati ter se prične naravno in zdravo razvijati, njegove težave pa počasi izginjajo.
